Kolesarjenje Bormio (Stelvio, Gavia, Mortirolo) 5. julij ´12

Prispevki o kolesarskih furah, potovanjih in izletih v sliki in besedi.
Odgovori
romanist
kadet
kadet
Prispevkov: 24
Pridružen: 27 Mar 2011, 19:32

Kolesarjenje Bormio (Stelvio, Gavia, Mortirolo) 5. julij ´12

Odgovor Napisal/-a romanist » 16 Jul 2012, 22:22

V četrtek 5.7.2012 zgodaj zjutraj smo se štirje izvirovci odpravili s klubskim kombijem v Bormio, da prekolesarimo več epskih prelazov, ki so večkrat tudi sestavni del Gira. Pot proti Bormiu je minevala hitro ob pogledih na številne vinograde, ki so bili posejani na nemogočih legah in številne gradove. Pot nas je peljala tudi čez prelaz Stelvio. Že sami pogledi na številne serpentine so nam dali dodatnega zagona, tako da smo se takoj po namestitvi v apartmaju odpravili na prvo misijo.

Četrtek, 5.7.2012 : Bormio - Passo di Foscagno (2.291 m) – Passo d’Eira (2.211 m) - Livigno

Kmalu po 13:00 smo že bili na kolesih v smeri proti prvemu prelazu Passo di Foscagno. Celoten vzpon je dolg dobrih 24 km in ni pretirano strm, saj povprečen naklon znaša 4,4 odstotka; sicer pa je »pravega« vzpona dobrih 15 km, saj je prvi del vzpona praktično ravnina. Sledil je krajši spust in vzpon na prelaz Passo d’Eira. Po spustu s Passo d’Eira smo prispeli v duty free območje, mesto Livigno. Mesto smo si zapolnili po nizkih cenah goriva in simpatičnih »kmeticah« v bikinkah. Sledil je povratek po isti poti proti Bormiu. Po prihodu v apartma so se že začele priprave na petkovo »kraljevsko« etapo.

Rekapitulacija pedaliranja: 81 km, 2.046 višincev. http://connect.garmin.com/course/1597368

Petek, 6.7.2012 : Bormio – Umbrail pass (2.501 m) – Stelvio (2.758 m) – Bormio

Jutranja vremenska slika ni kazala, da se bomo spopadli za ta dan načrtovanimi vzponi. Tako smo se po jutranjem bujenju zopet odpravili v postelje oziroma sploh nismo vstali. Po 9:00 se je vremenska slika začela izboljševati, tako da smo začeli s pripravami na kolesarjenje. Kmalu po 10:00 smo že vrteli pedala proti Umbrail passu. Pri premagovanju tega vzpona nas spremljajo oštevilčeni ovinki. Na vsaki izmed tabel je številka ovinka in podatek o nadmorski višini, na kateri se nahajamo. Posebnost tega vzpona so tudi galerije in predori, ki so se pri spustu pokazali kot »nevarni«. Najbolj strm del poti je med desetim in enajstim kilometrom. Po uradnih podatkih naj bi naklon znašal največ 9,5 odstotka, na cesti pa piše, da je 14-odstoten. Po približno osemnajstih kilometrih pridemo do križišča, kjer se ena izmed cest odcepi proti Umbrail passu, druga pa gre proti vrhu prelaza Stelvio. Do vrha prelaza Stelvio so še trije kilometri. Po »gasilski« sliki ob tabli za Umbrail pass smo se v gosti megli in mrazu odpravili dolino Müstair, kjer živi smučarski tekač Dario Cologna. Spust je zaznamoval tudi blaten makedamski odsek, ki pa nam ni povzročal večjih težav. Po krajšem postanku v Pratu smo začeli z vzponom proti Stelviu. Vzpon se začne na dobrih 900 metrih nadmorske višine tako, da moramo do vrha premagati dobrih 1.800 višincev. Pot do vrha je dolga 25 km in ima 48 označenih ovinkov. Začetek vzpona oziroma prvih 8 km je lažjih s povprečnim naklonom 5 odstotkov. Po teh osmih kilometrih se naklon poveča na osem do devet odstotkov, tako da znaša povprečni naklon 7,4 odstotka. Na poti nas je ujela manjša ploha, tako da smo se po slikanju na vrhu prelaza odpravili nazaj v Bormio.
Etapa si zasluži naziv »kraljevska«, saj nam je poleg kolesarskih užitkov zagotavljala tudi čudovite razglede, čeprav jih je na trenutke onemogočala gosta megla in oblačnost.
Samo etapo lahko povzamemo tudi z besedami »from hell to heaven« in obratno »from heaven to hell«. Ko si spodaj na izhodišču vzpona se zdi kot da si v peklu, na vrhu pa kot v nebesih.

Rekapitulacija pedaliranja: 104 km, 3.416 višincev. http://connect.garmin.com/course/1597442

Sobota, 7.7.2012 : Bormio - Gavia (2.621 m) – Ponte di Legno – Mortirolo (1.852 m) – Grosio – Bormio

V soboto smo se odpravili proti prelazu Gavia. Pot nas je vodila ob reki Frodolfo proti mestecu St. Caterina, kjer se začne »pravi« vzpon, saj se cesta do St. Caterine le blago vzpenja. Vzpon poteka po ozki cesti in je lepo vozen. Vsake toliko enakomerno vožnjo preseka kak strm odsek z naklonom, ki preseže 10 odstotkov. Vzpon je bil po našem mnenju eden lepših, ki smo jih prevozili v tej kolesarski avanturi. Z Gavie je sledil spust proti turističnemu mestecu Ponte di Legno in naprej proti izhodišču vzpona za prelaz Mortirolo. Omenjena smer vzpona ima običajno izhodišče v mestecu Edolo, mi pa smo se ji priključili v mestecu Monno. Od tu naprej se vije cesta proti vrhu Mortirole. Omenjeno smer, ki je lažja, naklon se giblje okoli sedmih odstotkov, uporabljajo na Giru za spust. Sledil je spust po slabi cesti proti mestecu Grosiu. Na poti proti Bormiu je kolesarjenje presekal plaz, ki je odnesel del ceste, tako da je bilo potrebnega tudi nekaj pešačenja.

Rekapitulacija pedaliranja: 109 km, 2853 višincev. http://connect.garmin.com/course/1597476

Nedelja, 8.7.2012 : Mazzo – Mortirolo (1.852 m) – Aprica – Tirano - Mazzo

Zadnji dan nas je čakal Mortirolo z legendarne smeri, iz Mazza. Pojavljalo se je vprašanje ali je težji od nam bližjega Zoncolana? Bomo sploh zmogli s kolesi na vrh? Glede slednjega je bil odgovor en sam – bomo. Vsi »našpičeni« in oboroženi z ustreznimi prestavnimi razmerji si nismo smeli dovoliti »poraza«.

»Grozen je. Idealen za gorsko kolo. Na najtežjih odsekih sem uporabljal prenos 39 x 27, vendar sem vseeno trpel, resnično trpel. Zagotovo najtežji vzpon, kar sem jih do zdaj vozil.« Tako je prelaz Foppa bolj znan kot Mortirolo opisal Lance Armstrong, ko se je v italijanskih Alpah pripravljal na dirko po Franciji.

Po jutranjem pakiranju smo se s kombijem odpravili proti kraju Mazzo kjer se začne ena izmed poti na zloglasni Mortirolo. Po kratkem ogrevanju smo se v vročem in kar soparnem vremenu zagnali proti vrhu Pantanijevega prelaza. Na poti nas je čakalo 33 oštevilčenih ovinkov, 12,4 km vzpona in 1.300 višincev. Povprečen naklon je skoraj 11-odstoten, na nekaterih delih tudi 18-odstoten. Cesta je ozka, speljana skozi gozd in kot taka nič posebnega. 11 ovinkov pod vrhom je kip Marca Pantanija. »Il Pirata« je leta 1994 prav tam z odločnim napadom za sabo pustil Jevgenija Berzina in Miguela Induraina. Vzpon je premagal v 42 minutah in 35 sekundah, kar je še danes z naskokom najboljši čas. Tukaj smo se vstavili, naredili nekaj fotografij in se odpravili proti vrhu. Spet par slik in sledil je spust proti Aprici in naprej proti Tiranu in našemu izhodišču Mazzu. Sledilo je pakiranje in odhod proti Vipavi. Končno spoznanje je bilo, da sam vzpon ni tak »bav bav« kot ga opisujejo mediji. Je težak, a takih vzponov oziroma težjih je prav gotovo še kar nekaj, vsaj Zoncolano, če nič drugega.

Rekapitulacija pedaliranja: 72 km, 1.749 višincev. http://connect.garmin.com/course/1609922

Po poti smo že načrtovali nove kolesarke avanture. Tako da bi se drugo leto prilegla kakšna Francija,…

fotografije
furbi --> https://plus.google.com/photos/11344312 ... 2021568737
mndrin --> https://plus.google.com/photos/11344312 ... 1013736817

Odgovori