ZIMSKI TRENINGI ob sobotah in nedeljah ob 10:00

Odgovori
Uporabniški avatar
mndrin
Administrator
Administrator
Prispevkov: 568
Pridružen: 17 Feb 2010, 10:47

Re: ZIMSKI TRENINGI ob sobotah in nedeljah ob 10:00

Odgovor Napisal/-a mndrin » 27 Feb 2016, 19:07

Bi šel kdo jutri pogledat dirko VN Izole? ene 150km znese

Uporabniški avatar
Furbi
Administrator
Administrator
Prispevkov: 4325
Pridružen: 25 Feb 2009, 20:02

Re: ZIMSKI TRENINGI ob sobotah in nedeljah ob 10:00

Odgovor Napisal/-a Furbi » 27 Feb 2016, 20:35

jst bi, sam ne u dveh, če gre ekipa :D
mndrin napisal/-a:Bi šel kdo jutri pogledat dirko VN Izole? ene 150km znese
.............................. Prodajam na Bolhi : http://www.bolha.com/uporabnik/furbi

Uporabniški avatar
mndrin
Administrator
Administrator
Prispevkov: 568
Pridružen: 17 Feb 2010, 10:47

Re: ZIMSKI TRENINGI ob sobotah in nedeljah ob 10:00

Odgovor Napisal/-a mndrin » 27 Feb 2016, 20:50

Ajmo nej se še kdo opogumi :) Kovač sem skori gvišn da bo za :)

Uporabniški avatar
tacto
Moderator
Moderator
Prispevkov: 1569
Pridružen: 26 Feb 2009, 10:23

Re: ZIMSKI TRENINGI ob sobotah in nedeljah ob 10:00

Odgovor Napisal/-a tacto » 04 Nov 2016, 09:41

Tomaž Kališnik je na svoji strani objavil dober članek glede skupinskih voženj. Priporočam branje...


SKUPINSKE VOŽNJE

Eden glavnih čarov cestnega kolesarstva je vožnja v skupini. Taka vožnja ima svoje prednosti in slabosti. Poraba energije je manjša, a se poveča nevarnost trka, še posebej pri manj izkušenih kolesarjih.
Ne glede na formacijo in sestavo skupine imajo ključno vlogo kolesarji, ki so v ospredju. Imajo najboljši pregled in so zato dolžni pravočasno opozoriti na vse nevarne situacije. Kolesarji v ozadju običajno stremijo le k temu, da se vozijo čim bližje kolesarju pred njimi, ne spremljajo pa dogajanja pred sabo.
Za začetnike so skupinske vožnje precej stresne, saj majhne razdalje povečujejo občutek negotovosti. Ves čas so na zavorah, uporabljajo jih tudi takrat, kadar zato ni nobene potrebe. Vzrok je pretiran strah in nepoznavanje alternativ.
Vedno moramo izbrati način vožnje, ki bo primeren znanju kolesarjev. Nekdo v skupini mora imeti kontrolo in smiselno usmerjati ostale. Vožnja v neorganizirani skupini, kjer se vozi na polno "eden prek drugega" (po možnosti še brez tehničnega in taktičnega znanja) je nevarna in daleč od tega, kar bi skupinska vožnja morala biti.
Zakaj so skupinske vožnje tako privlačne tudi za popolne začetnike? Raziskave kažejo, da kolesar, ki vozi na drugi poziciji porabi približno 30 % manj moči kot vodilni. Na tretji, četrti poziciji ta odstotek še dodatno narašča. Na dirkah se v veliki skupini na ravnem terenu porabi kar 40 % manj moči kot v solo vožnji. V praksi to pomeni, da se v zavetrju na ravnini lahko pelješ s kolesarjem, ki ga na vzponu lahko samo gledaš kako se oddaljuje.
Grupa zahteva veliko koncentracije, saj lahko trenutek nepozornosti ali neustrezna reakcija povzroči padec cele skupine. Ker se promet odvija tudi za nami so posledice padcev lahko hude.
Pred vsako vožnjo je priporočljivo da sodelujoči vnaprej poznajo traso, saj se tako se izognemo nesporazumom pri zavijanjih v križiščih. Predvsem pa je treba čim bolj upoštevati pravila, ki smo se jih naučili v nižjih razredih OŠ, ko smo dobili izpit za kolo. Spremembe smeri brez nakazovanja, vožnja čez celo cesto itd. so loterija.
Dolžnost vodilnega kolesarja oz. para je da z ročnimi ali glasovnimi znaki opozarjajo na nevarne situacije (večje luknje, pesek, veje, listje, kamenje, nevarna križišča, otočki...). Vsako potencialno nevarnost je potrebno kritično oceniti in nanjo ustrezno odreagirati. Ob prevelikem številu opozoril kolesarji postanejo zmedeni in manj pozorni.
Opozorila se morajo hitro in jasno prenašati do zadnjega v koloni. Večja kot je hitrost, prej je potrebno opozarjati (pri 40kmh je opozorilo 2m pred oviro povsem nekoristno). Uporablja se prste, dlan, celo roko in glasovna opozorila. Pri manjših luknjah zgolj iztegnemo prste v smeri luknje, krmilo pa še vedno držimo z obema rokama. Pred oviro ki poteka čez celo cestišče (npr. ležeča ovira), opozorimo s prsti obeh rok.
Na bolj tveganih odsekih se opozarja s celo roko. Pred mestom, kjer bo potrebno precej zmanjšati hitrost ali celo ustaviti je pametno da prvi visoko dvigne roko inše glasovno opozori na nevarnost.
Opozorilu mora slediti tudi delna sprememba smeri vožnje, da se oviri dejansko izognemo. Pogosto se zgodi, da kolesarji pred nami nevarnost samo pokažejo, vožnjo pa nadaljujejo tik ob njej. Kolesarji zadaj zaradi slabše vidljivosti zapeljejo direktno čez njo. Občutek ko zgubiš dobro skupino zaradi defekta ni najbolj prijeten.
Pred vsako spremembo smeri se je potrebno prepričati ali to lahko varno storimo. Pogosto pride do situacije, ko skupina kolesarjev dohiti druge udeležence v prometu (kolesarji, pešci, tekači, traktorji). Vodilni mora oceniti, ali je prehitevanje varno. V enojni vrsti kolesar zamahne s svojo desno roko za hrbet in tako nakaže prehitevanje. Opozorilo se mora prenesti do konca kolone. Kadar v dvojni formaciji vodilni par nima dobrega pregleda, mu lahko pri odločitvi pomaga zadnji par. Nemalokrat se zgodi, da ravno takrat, ko se kolesarji umikajo proti sredini, kolono prehiteva avtomobil. Ko kolesar pogleda nazaj, pogosto zavije v smeri obračanja glave. Zaradi varnosti je bolje držati krmilo z obema rokama. Če spustimo eno roko se pred pogledom nazaj z eno roko oprimimo našega partnerja za hrbet ali rame. Tako bomo ohranili smer vožnje.
Pri večjih hitrostih to ni pametno. Takrat ponavadi krmilo držimo spodaj in pogledamo nazaj pod roko. Sicer je vidni kot nekoliko manjši, vendar ta manever ne vpliva na smer in hitrost vožnje.
Nikoli ne začnemo prehitevati, če prihaja iz nasprotne smeri promet in ni dovolj prostora za vse. Že prej zmanjšamo hitrost in počakamo, da se naredi prostor.
Posebna pozornost velja v križiščih, kjer mora vodilni par oceniti, ali lahko CELA skupina varno prepelje križišče. V kolikor se pojavi dvom, je vedno bolje počakati. Kolesarji le redko ustavijo, kadar se prižge rdeča luč, saj nihče noče izgubiti stika s skupino. Praksa kaže da je situacija v križiščih brez semaforjev še slabša.
Vsi pari morajo dosledno prenašati opozorila in vzdrževati formacijo med in znotraj parov. Stremeti je treba k vzporedni vožnji, sicer postane skupina neorganizirana. Razdalja med kolesarjema v paru mora biti tolikšna, da se skoraj dotikata s komolci. Ob večjih razmikih se vpliv zavetrja zmanjša.
Pogosto se zgodi, da je en kolesar v paru močnejši kot drugi in nista sposobna voziti enakega tempa na težjih terenih, v močnem vetru ali višjih hitrostih. Posledice se kažejo v vseh parih za njima, kjer prihaja do vedno večjih zamikov. Pred začetkom treninga je zato smiselno premisliti, kdo bo s kom v paru.
Zaviranja so v skupinskih vožnjah NEZAŽELENA in se jim izogibamo v največji možni meri. V kolikor smo hitrejši od kolesarja pred nami, najprej rahlo odvijemo levo ali desno (odvisno od razpoložljivega prostora) in se izognemo zadnjemu obročniku kolesarja pred nami. V kolikor to ni zadostovalo, dvignemo zgornji del trupa (Povečan zračni upor bo prispeval k zmanjšanju hitrosti). Če smo še vedno prehitri rahlo stisnemo zavori.
Vsak kolesar ima svoj način vožnje. Nekateri kolesarijo večinoma sede, drugi so veliko na pedalih. Vstajanje na pedala mora biti izvedeno z občutkom. Kolesa ne smemo vreči preveč nazaj. Nekateri kolesarji za trenutek celo prenehajo s poganjanjem kar lahko povzroči kontakt.
Takim situacijam se izognemo tako, da že pred načrtovanim dvigom s sedeža izberemo malenkost težji prenos in se pazljivo dvignemo na pedala. Namesto da kolo potisnemo nazaj to storimo zgolj z boki, roke in glava pa ostanejo agresivno nad krmilom.
Če smo za kolesarjem, ki bo vstal takoj preventivno povečamo razdaljo oz. se umaknemo malo na stran.

Odgovori