Breveti

Prispevki o kolesarskih furah, potovanjih in izletih v sliki in besedi.
Odgovori
šodrovc
junior
junior
Prispevkov: 25
Pridružen: 24 Nov 2009, 19:59

Breveti

Odgovor Napisal/-a šodrovc » 10 Jul 2016, 18:04

Pozdravljeni.

Kar nekaj Izvirovcev se udeležuje teh ultramaratonskih prireditev. Nekateri breveti so tudi permanentni, kar pomeni, da se jih lahko prepelje tudi "neorganizirano". Več najdemo na teh straneh:
http://www.randonneurs.si/permanent/per ... fePFFN2IHH

Pred par dnevi sem prepeljal tegale, je imenova n Extremnih 600 (600 km in okoli 10600 VM). Časovni limit je 51 ur. Nocoj okoli 2 ure ga je že drugič prepeljala Tanja Kavčič iz Solkana. Čestitke!
http://www.randonneurs.si/permanent/per ... fePFFN2IHH

Konec meseca, 27.7. bo 300 km-ski brevet, Lj-Vršič_Lj. 30.7.2016 pa Goričko – Bratislava – Goričko (400 km, okoli 2000 vm).

Lp, Šodrovc

Uporabniški avatar
Furbi
Administrator
Administrator
Prispevkov: 4387
Pridružen: 25 Feb 2009, 20:02

Re: Breveti

Odgovor Napisal/-a Furbi » 16 Jul 2016, 16:14

.............................. Prodajam na Bolhi : http://www.bolha.com/uporabnik/furbi

šodrovc
junior
junior
Prispevkov: 25
Pridružen: 24 Nov 2009, 19:59

Breveti

Odgovor Napisal/-a šodrovc » 01 Sep 2016, 17:42

Živjo.

Vem, da se nekateri člani našega kluba občasno udeležijo kakšnega breveta, pa bo tole morda koga zanimalo:

Užička republika, 600 km-ski brevet

26.8.2016 zgodaj zjutraj, bolj natančno ponoči, smo se odpravili v Srbijo, da bi odpeljali ta 600 km-ski brevet. V Užicu nas je pričakal Luka, naš gostitelj, pri katerem smo se nastanili za prvo in zadnjo od treh noči, prebitih v Užicu. Drugo noč smo namreč prebili na kolesih.
»Ustaj vojsko« ob 6:00. Sledi omamno dišeča kavica, Luka je mojster priprave in res ne vem, če sem kdaj pil tako lepo dišečo in s tako polnim okusom. Zajtrk je bolj tako-tako, par piškotov poleg kavice, pa banana. Sem vedel, da je po dvokilometrskem »ogrevanju« dokaj strm in dolg vzpon, ki se nadaljuje v naslednjega, ta pa še v naslednjega in tako naprej, skoraj 207 km.
Še enkrat preverim vsebino apidure (vrsta večje podsedežne torbe, 11 L). Za s seboj vzamem par lahkih oblačil za nočno vožnjo, pa ker smo eno noč že prebedeli, sem na vrh apidure pritrdil še ¾ spalno podlogo in astrofolijo, saj sem imel trden namen, da se proti jutru nekje ustavim in odspim ene dve urci. Ne bo »nobenga hudič uzel«, jaz pa bom dan lažje prebil na kolesu. Sendviče ali pa pekovsko pecivo, sadje, mleko idr. hrano mislim sproti kupovati, zato za na pot ne vzamem preveč ploščic (vsaj pol sem jih pritovoril nazaj, mi po dnevu vožnje ne pašejo več). Napolnim oba termo bidona, potem pa na štartno mesto.
Jutro je prelepo, lepo bo kolesariti, napovedane temperature za čez dan pa naj bi se gibale okoli 24°C. Pa je bilo potem precej bolj toplo. No, bo vsaj noč manj hladna. Je bilo pa zato naslednji dan kar precej vroče, bolj, kot bi si marsikdo od nas želel.
V parku se nas je zbralo 11. Uvodno pozdravljanje in slikanje, Luka razdeli darilo sponzorja, 100 g zlatiborca, užičkega pršuta.
Potem pa gasa, ampak res, Garmin ni sledil in sem že v samem startu povedel skupino na krajši izlet izven načrtovane poti. Obrnemo in evo mene na začelju, potem pa še tehnični problemi z verigo, ki jo je serviser par dni prej zamenjal, spojil jo je pa na klasičen način, s »pinom«, pa je na tem mestu bolj trda in mi je v času breveta večkrat povzročala težave. In izgubo časa. To, da so drugi udeleženci boljši v klancih, mi ne gre do živega, saj imam svoje plane, kako odpeljati brevet. Ampak da je to že na začetku, mi pa ni čisto vseeno. Počasi polovim in prehitim par kolegov. Na spustih cesto večkrat zalivajo pasovi vode in moja pozornost je popolnoma posvečena le cesti. Čez čas ugledam vodilno skupino. Potem pa… Na 33,4 km, na spustu proti vasici Rudine, vidim Tanjo ob robu ceste in zdi se mi, da mi maha, naj bom previden. Kot že tolikokrat prej, voda teče čez cesto, kar že sam vidim, hkrati pa tudi dojamem, da je padla. (Bidona na tleh, kolo tudi. Ni njena navada, takole parkirati novo kolo). Zaustavim, da vidim, kako je. Nazaj pa že prihajata Andrej in če nekdo. Kolo BP, čelada počena, obtolčeno je levo meče, levi bok in podlaket, verjetno je tudi v glavi kaj pretresenega. No, čez čas vsi skupaj nadaljujemo spust.
Pred Pribojsko banjo se ustavim v trgovinici, ostali grejo mimo. Nisem sledil, kam so zavili, so me domačini, tudi kolesarji, opozarjali na ostre zavoje in na vodo, ki teče čez cestišče, pa sem v nadaljevanju trikrat zgrešil nadaljevanje poti. Zakaj? Ker je bil spust tako strm in potka tako ozka, da mi ni niti na pamet padlo, da bi tam lahko šla naša trasa. Po spustu pa zmeda v Garminu, nič več ni vedel, kam naj me pošlje. V mestu me na KT2 usmeri policist, skupina kolesarjev, četudi majhna, je pač primerno upadljiva. Na KT2 v Priboju ni nikogar več. No, lepo, mi ne bo treba dirkati1. Obrnem nazaj in srečam Stefan Matić, nima še 18 let.2
Zbadanje v zadnjem delu stegna mi ne da miru, rad bi spustil sedež za par mm, a se mi ne zdi kopati po apiduri. KT3, Sjenica, 160 km. Žigosam v trgovinici, lastnica mi pripravi lepinji z mlečnim namazom, popijem še čokoladno mleko. Kratek spust in ostro levo, proti Ivanjici. Na desni je mehanična delavnica, zihr majo en imbus 5. Lastnik je bil takoj pripravljen pomagati, ponudil mi je še sok, a me je njegov sin opozoril, da »ono što tata pije, nije baš sok«. Joj, dobil sem 0,5 L energetske pijače! Kam bom z njo, se mi bo še zmešalo! No, saj mi je zadostoval en kozarček. Gazda in sin sta mi pomagala »malo« posedeti in »malo« smo pokramljali, pol ure je bilo takoj mimo.
Kdaj sem ob poti zagledal Crnog, se ne spomnim natančno, a sva od takrat naprej vozila skupaj, čeprav imava različen način vožnje. On gre v klance tako, kot naši, na juriš, na lažjih spustih pa večinoma ne vrtijo, ampak počivajo. Tako, kot se »vozjo mamce iz štacune«. Meni to ne gre, ne eno, ne drugo. Ampak na vrhu vsakega vzpona me je pa vedno počakal.
Ceste so bile večinoma lepe, a so jih na več odsekih že pripravljali za preplastitev in ker so bile že stružene ali pa je od njih ostal le še gramoz, je bila vožnja »ubitačna«, trpelo je mednožje, trpela so zapestja, trpel je materijal. In čez čas je imel prtljažnik Crnega vsega dovolj in je popustil, torba je zablokirala zadnje kolo in komaj-komaj sem se rešil pred padcem. Zgledalo je, da je zanj in za Crnog konec breveta, a sem imel s seboj rezerven povezovalni trak, s katerim je torbo le pritovoril to črpalke in jo tam pustil, jo bo že na poti domov vzel.
Brevet je bil zaznamovan z deli na cesti, časovne izgube niso bile nezanemarljive (sicer so bili pogoji za vse enaki, a v časovno omejitev običajno niso vračunani tako dolgi odseki cest, desetine km!!), in spet je udaril utrujen material. Tokrat se je odtrgala zadnja luč (velika, »ceu hudič«) na kolesu Crnog in zablokirala zadnje kolo. A sva jo spet poceni odnesla, padla nisva, guma je ostala cela.
Počasi se spušča sonce za obzorje, velika rdeča krogla nad ravnico. Pri nas kaj takega ni videti, je preveč gričev okoli. Nočna vožnja ima svoje čare, rad vozim ponoči. Je pa pogoj ustrezno dobra oprema za nočno vožnjo. Do sedaj sem uporabljal MagicShine luč MJ-872R, a sem pred kratkim nabavil prednje kolo z dinamom v pestu, ki mi napaja luč B&M Luxos IQ2U Plus in Garmin Oregon 300. Na čeladi imam BlackDiamondko, uporabljam jo za dodatno osvetlitev ceste na spustih. Dobrih 350 VM spusta do KT4 v Guči, sledi še en dober vzpon z okoli 330 vm, potem sledi spust do KT5 v Čačku je bil kar dolg, za dobrih 400 vm se je potrebno spustiti. Meni se je mudilo, sila je bila velika in samo upal sem, da pridem pravočasno na OMW črpalko, pri nas delajo do 23 ure. Presenečenje, imajo 24/7 delavnik, WC čist kot doma. Ko prispe še Crni, naročiva čaj in pecivo. Earl Grey in rogljiček sta luksus, da o toploti v baru ne izgubljam besed. Mene sicer ni zeblo, je bilo pa vseeno prijetno. Crni pa je bil kljub temu, da je bil dobro oblečen, ves premražen. Ja, klanci opravijo svoje. Večina noči je potekala v znamenju vzpenjanja na Divčibare, na višino okoli 765 m.n.m.. Spust, vzpon, spust, celo noč. Svita se že, spuščava se proti Valjevu, jaz bi se najraje ustavil in se spravil spat na katero od verand vikendic, pa sva kar nadaljevala, me je Crni nagovarjal, da nima smisla, da je prehladno za spanje.
KT6, Valjevo, žigosanje na črpalki, potem pa v pekarno, na sirovo pito in »gnezdo« s ocvirki, da dobiva vsaj malo maščobe vase. Kasneje mi Tanja pove, da je zaspala kar zunaj, naslonjena na topel zid pekarne, a midva sva kar nadaljevala, me je Crni spet pregovoril, da nima smisla, da je prehladno za spanje. Sva si želela družbe drug drugega in sva skupno nadaljevala. Nekje na poti je kriza minila in kolesarjenje je bilo v užitek.
Nekje se nama pridruži mladenič na lepo vzdrževani stari specjalki in skupno smo se nadaljevali. Pomagal mi je tudi takrat, ko me je pičila osa. Segreval sem QR, on ga mi je držal čisto blizu pika, vročina naj bi menda razgradila strup3.
KT 7, Loznica, na 457 km. Prometni zastoji, da ni za verjeti, komaj se prebijamo naprej. Razlog je »Metodsko pokazna vežba« policije. Poka kot med vojno, helikopterji preletavajo območje, narod pa se zgrinja iz vseh strani, na stotine jih je. Zastonj spektakel, znajo njihovi policisti poskrbeti za popularnost.
Nekje na poti proti KT8 se morava zaradi vročine in bolečin v stopalih malo ustaviti v senci. Na drugi strani je pa gostilna in se preseliva tja, da še kaj popijeva in dotočiva vodo. Crni, lastnica in lastnik se menijo nekaj o »radi, ne radi«, praznici itd. Slava Gospojne4 je danas, Marijin praznik, po naše Veliki Šmaren. Nisem sicer vedel natančno, zakaj se pogovarjajo o kuhanju, pa sem se v razgovor vključil še jaz in bleknil, da »pašte« pa ja ni težko skuhat, pa gospodinja ni vedela, kaj to je. No, makaroni, no. Pa kaj je to, 5 min, da voda zavre, 10 min se kuhajo, gor pa mal paradižnikove omake ali pa dve jajci, skoraj da je to že »carbonara«. Vsaj doma tako pripravljam testenine. Ona se smehlja in se odpravi po opravkih, jaz pa Crni se pa dogovoriva, da zaradi vročine podaljšava počitek, pa jaz bi vsaj malo zadremal, se mi že malo pozna, da že tretjo noč ne spim (prva je bila neprespana zaradi vožnje do Užic, druga noč je bila zame pretopla). Pa mi je gazda ponudil kar posteljo v bungalovu. Skoraj ¾ ure počitka, potem pa bujenje, češ, da bojo makaroni s kajmakom že čisto hladni. Če rečem, da sta bila lastnika gostilne gostoljubna, bi bilo to že skoraj malo premalo. Hvala obema.
Okrepčana tako in drugače se skobacava na kolesi in nadaljujeva pot. Sicer se pot vije od reki Drini vse od Loznice do odcepa proti Kadinjači, celih 100 km, a ni čutiti neke svežine. Baje naj bi bil vzpon na Kadinjačo »paklen«, a mi reče Crni, da je pekel pred nama še pred samim vzponom. Valovit teren, pa še vročina. Kmalu se ustaviva v eni trgovinici in dotočiva vodo, pojeva nekaj banan in popijeva sok. Na predzadnji KT tudi. Mladenič nama opisuje pot, pravi, da je pred samim zaključnim vzponom še vsaj 20 km lažjega vzpenjanja, skupaj okoli 775 vm.
Noč naju ulovi na strmejšem delu poti proti Kadinjači. Škoda, ne bova videla spomenika. Crni vodi, na vrhu me počaka, obleči pa se ne želi, pa mislim, da mu je bilo kasneje še kako žal, saj je bil na cilju čisto premražen in kar zabuhel in vijoličast v obraz.
Na začetku spusta se srečamo z Luko, našim gostiteljem, ki se je vzpenjal na Kadinjačo. Deležna sva bila spodbude in žitne sočne ploščice. On je bil ta dva dneva za nas kot Miklavž, vsakokrat nam je ob srečanju dal kaj za pojesti in za popiti. Na cilju pa ni bil kaj dosti za nama, sva se ravno odpravljala v burekđinico po žig in na lepinjo. Pokomentiral je stanje Crnoga, češ, da je precej zdelan od mraza. Mene je pa vsekakor nekdo z avtom okoli vozil, ker naj bi deloval tako sveže, kot pred 38-imi urami na štartu. Ja, se pozna, da v klance nisem »šponal« in da sem popil precej SIS izotonika.
Za zaključek sem za večerjo izbral komplet lepinjo, ki pa ni taka, kot jo poznamo pri nas, s pleskavico, ajvarjem, čebulo in senfom, ampak ima notri menda vmešana jajca s kajmakom in sok pečenke. Sem pojedel skoraj celo, ampak komaj. Menda so jo nekateri le polovico…
Kolesariti s Crnim mi je bilo v zadovoljstvo in če bo še kdaj prilika nanesla, se mu bom z veseljem pridružil (morda prihodnje leto na Maratonu Franja?). Pravi randonneour, nikoli ni godrnjal, nikoli ni pokazal nejevolje ali kaj bentil. Še ko sem si na vrhu nekega vzpona umival zobe in me je dohitel, je smehljaje pripomnil le, da bi se kdaj pa le lahko ustavil v senci slive, ne vedno pod orehom. Zakaj že? Ker se slive da pojest, a ne?
Tretje jutro se zgodaj odpravimo po nakupih in nato na pot domov. Izogibanje kolonam na meji ni obrodilo sadov, čakali smo dobre tri ure. Zavajanje radijske postaje v velikem slogu, čaka se samo 10 min, čez čas pa »Ni čakanja«. Pa smo padli v kolono…
Luka je bil kot gostitelj in skrbnik breveta res izjemen, na KT je poskrbel za vodo, žitne ploščice, coca-colo, organiziral je fotografa za čas, ko je bil on na voljo nam. Luka, res lepa hvala!
Vtisi s trase: dežela je lepa, pokrajina je raznolika, zemlja bogato obrodi. Ljudje so stalno naseljeni in obdelujejo zemljo celo na višini 1400 m.n.m. Ljudje, ki sem jih spoznal, ko sem jih prosil za vodo, so bili prijazni in ustrežljivi, vzeli so si čas za spoznavanje tujca, ki na kolesu spoznava njihovo deželo. To mi je na brevetih najbolj všeč, dirkam lahko doma. Samooskrba randonneourja je zagotovljena v veliki meri, saj so bencinske črpalke večinoma odprte celo noč, prav tako večina malih pekarn.
Me je pa precej prizadel njihov odnos do narave. Smeti so povsod ob cesti (no, ne ravno povsod, nekateri deli ruralne Šumadije so čisti), vidiš jih na obalah rek in jezer. Hudo je videti smetišče v hribu, spodaj pa jezero, v katerega se stekajo odcedne vode s smetišča.
Morda se drugo leto vrnem, ceste bojo večinoma na novo preplastene.
Prvi del breveta: https://ridewithgps.com/trips/10786719
Drugi del breveta: https://ridewithgps.com/trips/10786543

1. Izraz »dirkati« zame ne pomeni tekmovanje, ampak le zelo hitro vožnjo (tokrat s kolesom).
2. Kasneje mi je to povedal Luka. Pa je poba verjetno večino trase prevozil sam, tudi ponoči. Čestitam, vsaka čast!
3. Najbolje je, da mestu pika čimbolj približamo žarečo cigareto, vročina razgraja strup histamin.
4. Pravoslavni koledar ima napram našem, gregorijanskem, 14 dni zamika.

Odgovori